ODKRIJTE CAMINO POT NA OTOKU KRKU
Po tradiciji hrvaških bratovščin svetega Jakoba, ki že od leta 1203 pomagajo romarjem na poti v Santiago de Compostela, je hrvaška bratovščina svetega Jakoba začela z oživitvijo srednjeveških romarskih poti, ki vodijo v Santiago de Compostela.
Otok Krk je bil izbran za prvi odsek hrvaške Camino poti, ki bo uradno označen z rumenimi puščicami (personalizirane s hrvaškimi tradicionalnimi simboli). Za vse romarje, ki bi radi odkrili nov dodatek k evropski mreži Camino poti, je na voljo uradna hrvaška poverilnica (romarski potni list) s Camino žigi, ki odražajo lokalno kulturno dediščino.
Camino Krk
Opis romarske poti Camino Krk
Uvod: na kratko o Caminu
Camino de Santiago ali Jakobova pot je približno 800 km dolga romarska pot, ki jo vsako leto prehodi več kot tri tisoč romarjev. Svet Evrope jo je leta 1987 imenoval za evropsko kulturno pot, Unesco pa je španske in francoske poti do glavnega mesta Galicije Santiaga de Compostela leta 1993 vpisal na seznam svetovne kulturne dediščine. Mreža Jakobovih poti, ki vodijo proti enemu od treh glavnih svetovnih romarskih središč, ki hrani relikvije sv. Jakoba apostola, se razprostira po vsej Evropi, najpogosteje pa je označena s stilizirano školjko Jakobovo pokrovačo, ki je (glavni) svetnikov atribut. Na Hrvaškem že od leta 1203 romarjem pri njihovem pohodniškem podvigu pomagajo bratovščine, zaobljubljene sv. Jakobu. To tradicijo je nasledila današnja bratovščina sv. Jakoba, ki ima sedež v Samoborju in je članica istoimenske nadbratoviščine iz Santiaga de Compostela, ki je sicer osrednje združenje številnih skupin in bratovščin z Jakobovim imenom iz vsega sveta. Ravno v sodelovanju s hrvaško bratovščino se je leta 2019 po sledi srednjeveških romarskih poti na otoku Krku začelo označevanje uradne hrvaške poti Camino v želji, da bi ta postala del evropske mreže Jakobovih romarskih poti . Camino Krk je tudi krožna pot, ki vodi po celem otoku: dolga je dobrih 150 kilometrov in sledi infrastrukturi obstoječih pohodnih (in kolesarskih) poti. Njena začetna točka je v središču otoka, v mestu Krk oziroma v krški katedrali, končna pa, povsem primerno, v naselju Kornić, v župnijski cerkvi, posvečeni prav sv. apostolu Jakobu. . Pohod po krški poti je razdeljen na sedem romarskih poglavij, tj. sedem dni, potrebnih za resnično doživetje otoške zgodovinske, kulturne, še zlasti pa sakralne dediščine, potopljene v impresivno naravno okolje in edinstveno urbano celoto.
Prvi dan: Krk–Brzac
Krška pot Camino se začne v središču otoka, tj. v mestu Krk, in prvi dan, ki vključuje relacijo, dolgo 23 kilometrov, poteka po naseljih v njegovi okolici: najprej gre skozi Vrh, se nadaljuje na območju Šotoventa ter skozi Skrbčiće in Pineziće, konča pa v naselju Brzac. To je priložnost za uživanje v naravnih lepotah in spoznavanje številnih primerov zgodovinske, kulturne, še zlasti pa sakralne dediščine. Romanje se torej začne v samem središču krškega starega mestnega jedra, kjer se ob trgu Kamplin nahaja eden od najpomembnejših primerov otoške sakralne arhitekture v obliki kompleksa, ki ga tvorita katedrala in dvojna cerkev sv. Kirina in sv. Margarete. Po ogledu Frankopanskega gradu, krške rezidence plemiške družine, ki ima pomembno vlogo v nacionalni zgodovini, vas bodo ozke ulice starega dela mesta, ki peljejo mimo Interpretacijskega centra pomorske dediščine otoka Krka, odpeljale do zgornjih mestnih vrat, za katerimi sta dva samostanska kompleksa, frančiškanski in benediktinski, skupaj s cerkvijo sv. Marije Zdrave, ki je prva cerkev v mestu, zgrajena v romanskem slogu. Poleg omenjenih sakralnih objektov lahko opazujemo tudi obsežnejši del mestnega obzidja, ki skoraj v celoti objema staro mestno jedro. Po eni od najlepših krških ulic se ob zidovih benediktinskega samostana spustimo proti glavnemu mestnemu trgu Vela placa, ki ga obdajajo številne, večinoma antične znamenitosti. Pot se nadaljuje po mestni rivi, nato pa skozi zahodni del naselja, dokler nas za Kampom Bor skozi oljčne nasade ne odpelje v smeri proti Vrhu. Naslednja postaja po ogledu ostankov cerkvice sv. Marije je Kaštel Salatići, z območja katerega se ob poljih Kimpi in Kaštel pride do Vrha, tj. naselja, v središču katerega ponosno stoji župnijska cerkev sv. nadangela Mihaela, nato pa do sosednjih vasi Skrbčići in Pinezići. Na poti skozi Šotovento, gozdnati in rodovitni del otoka, ki obsega območje okoli zaliva sv. Fuske, bodo pozornost pohodnikov zagotovo pritegnile ruševine zapuščenega naselja Kambun, večurno romanje pa se bo prvi dan zaključilo z obiskom zaliva Vela Jana in naseljem Brzac.
Tehnični opis
Dolžina: 22,7 km
Skupni vzpon: 564 m
Skupni spust: –436 m
Največja nadmorska višina: 232 m
Najmanjša nadmorska višina: 1 m
Povprečen čas hoje: 5–6 ur
Vrsta terena: asfalt, makadam, gozdna pot
Drugi dan: Brzac–Malinska
Drugi dan se romanje na relaciji, dolgi 22,9 kilometra, nadaljuje iz naselja Brzac do Glavotoka, ki še vedno sodi na območje Šotoventa, nato pa se začne spoznavanje Dubašnice. Ta del poti, ki nas popelje skozi nekaj značilnih otoških naselij, se konča v Malinski, ki je središče občine Malinska-Dubašnica. Ko zapustimo naselje Brzac, se romanje nadaljuje v smeri proti mestecu Glavotok, ki je prvič omenjen kot poletna rezidenca krških knezov Frankopanov, v katerem je tudi kapela. Slednja je bila v 15. stoletju izročena frančiškanom, ki so ustanovili samostan, kmalu zatem pa je bila tu zgrajena tudi cerkev. Skozi goste gozdove v okolici Glavotoka nas pot odpelje do pravega bisera otoške romanske arhitekture, cerkvice sv. Krizogona nad zalivom Čavlena, naslednja postaja pa je pri največjem in najstarejšem otoškem hrastu. Na poti, ki delno poteka po obali, delno pa skozi gozd, pridemo do razgledne točke na predelu Fumak, za katerim je naselje Porat, ki se je razvilo okoli frančiškanskega samostana, v sklopu katerega sta tudi oljarna za predelavo oljk (t. i. toš) in muzej, ki hrani zbirko cerkvenih umetnin in arheoloških predmetov iz širše okolice. Pot skozi Dubašnico bo romarje popeljala tudi mimo starega pokopališča sv. Apolinarija z veličastnim zvonikom kvadratnega tlorisa, romanje pa se nato nadaljuje skozi nekaj manjših naselij od Sv. Antona, skozi Miločiće in vse do Kremenićev, kjer si je mogoče ogledati kapelo sv. Andreja, ki je tudi najstarejša ohranjena kapela na tem območju. Drugo poglavje zgodbe Camino se zaključi v Malinski.
Tehnični opis
Dolžina: 22,9 km
Skupni vzpon: 452 m
Skupni spust: –585 m
Največja nadmorska višina: 137 m
Najmanjša nadmorska višina: 1 m
Povprečen čas hoje: 6–7 ur
Vrsta terena: asfalt, makadam, gozdna pot
Tretji dan: Malinska–Omišalj
Romanje se na relaciji, dolgi 19 kilometrov, nadaljuje iz središča Malinske proti severnemu delu otoka do Omišlja, pot do tja pa pelje zahodno od zaliva Kijac in skozi Njivice. Pot od Malinske do zaliva Kijac romarji opravijo po Rajski cesti, eni od najprijetnejših otoških sprehajalnih poti. Osrednja znamenitost v Njivicah je historicistična cerkev rojstva blažene Device Marije, ki je bila v začetku 20. stoletja zgrajena na mestu predhodnih sakralnih objektov. V tej prijazni pokrajini po imenu Poje je v antičnem obdobju stal letoviško-gospodarski kompleks oziroma podeželska vila, v sklopu katere je bila kasneje urejena zgodnjekrščanska cerkev. Romarji nadaljujejo pot proti severu oziroma najdišču Mohorov, za katerega obstajajo domneve, da se tam nahajajo ostanki še ene poznoantične naselbine. Na poti proti zalivu Sepen jugozahodno od naselja Omišalj poleg ostankov rimskega mesta Fulfinum iz druge polovice 1. stoletja odkrivamo tudi dragocene monumentalne zgodnjekrščanske cerkve križnega tlorisa v sklopu poznoantične nekropole na predelu Mirine, ki je bila zgrajena v začetku 5. stoletja. Pot skozi gozd do vzpetine nad Omišaljskim zalivom vodi do Fortičine, kjer so bili najdeni ostanki srednjeveškega gradu in poznoantične trdnjave s cisterno. Naslednja postaja, ko se pot spusti proti morju in nadaljuje ob obali uvale Pesja, pa je park Dubec, spomenik krajinske arhitekture iz prve polovice 20. stoletja. Posebno pozornost romarjev bo ob prihodu v samo jedro Omišlja poleg slikovite cerkve sv. Jelene zagotovo pritegnila tudi župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v romanskem slogu.
Tehnični opis
Dolžina: 19 km
Skupni vzpon: 371 m
Skupni spust: –294 m
Največja nadmorska višina: 83 m
Najmanjša nadmorska višina: 0 m
Povprečen čas hoje: 4–5 ur
Vrsta terena: asfalt, makadam, plaža,
gozdna pot
Četrto poglavje/dan: Omišalj–Čižići
Četrti dan: Omišalj–Čižići
Četrti dan romanja na relaciji, dolgi 21 kilometrov, se začne v središču Omišlja v smeri proti Čižićem, pot pa bo tekla skozi skrajni sever otoka. Izhodišče je razgledna točka v parku Dubec, zeleni oazi Omišlja, ob katerem stoji tudi enoladijska romanska cerkvica sv. Antona Padovanskega. Prijetna hoja do severnega vrha otoka se nadaljuje ob razloženem naselju in sami obali, tj. zalivih Večja, Martinj in Lučica. Pot je speljana skozi južni rob kampa Omišalj in se nadaljuje do križišča, v katerem en krak vodi proti letališču Reka, nato pa teče naprej skozi redko poraslo pokrajino do kraja, kjer se začne Krški most, v bližini ogolelega otočka Sv. Marko. Ob morju se romarska pot spusti proti zalivu Voz in polotoku Vošćica, na katerem poleg temeljev antične naselbine stoji tudi trdnjava Maltempo, ki so jo postavili Benečani, da bi od tod lahko opazovali pomorski promet v Tihem kanalu. Na vzpetini med zalivoma Voz in Peškara oziroma rtom Bejavec in Tihim kanalom imajo na najdišču Kapelica svoj prostor stražarnica in ostanki podolgovatega objekta s stranskim vhodom, v njihovi neposredni bližini pa se razprostira ekološka plantaža smilja. Daljša hoja po severozahodnem skalnatem priobalnem pasu otoka ob Vinodolskem kanalu nas popelje do zaliva Slivanjska, kjer se skriva ena od najlepših otoških mivkastih plaž. Med tem zalivom in naseljem Rudine leži jama Biserujka, katere atraktivno notranjost krasijo razkošni jamski okrasi: kalcitne sige, zlasti kapniški stebri in stalaktiti. Romanje se čez Rudine in zdaj že na območju občine Dobrinj nadaljuje skozi gozd v smeri naselja Čižići, zadnja postaja četrtega dne pa so ostanki cerkve sv. Petra.
Tehnični opis
Dolžina: 21,0 km
Skupni vzpon: 343 m
Skupni spust: –419 m
Največja nadmorska višina: 103 m
Najmanjša nadmorska višina: 0 m
Povprečen čas hoje: 5–6 ur
Vrsta terena: asfalt, makadam, gozdna pot, mivkasta plaža
Peti dan: Čižići–Vrbnik
Na relaciji, dolgi 21,6 kilometrov, se romarska pot iz Čižićev prek Solin nadaljuje skozi gozdno notranjost otoka proti Dobrinju in Sv. Vidu Dobrinjskem, konča pa se v Vrbniku, kamor romarji prispejo iz smeri naselja Risika. Pot iz Čižićev pelje ob obali do sosednjih Solin: naselji, ki ležita ob plitvem in toplem zalivu Soline, povezuje predel Meline, obalno območje pa je znano po črnem zdravilnem blatu. Nad Solinami, ki se uvrščajo med najstarejše kraje dobrinjskega področja, na zavetnem griču stoji enoladijska romanska cerkvica sv. Filipa in Jakova. Pot nato pelje skozi gosto gozdno pokrajino in se dviga proti Dobrinju, središču istoimenske občine, katerega jedro krasi župnijska cerkev sv. Štefana. Ime občine in samega naselja je prvič omenjeno v „darovnici slavnega Dragoslava“, najstarejšem hrvaškem pravnem dokumentu iz leta 1100, napisanem v glagolici. Nedaleč od župnijske cerkve, na prostorih starega pokopališča, se dviga mogočen baročni zvonik, tik ob njem pa stoji tudi cerkev sv. Trojice. Po ogledu Dobrinja in krajši hoji po pločniku ob cesti nas pot pripelje do naslednje romarske postaje, ki leži na vhodu v bližnje naselje Sv. Vid Dobrinjski. To je enoladijska cerkev sv. Vida z eno apsido, katere značilnost je masivni kamniti zvonik, ki je bil naknadno dograjen pred vhodnim pročeljem. V nadaljevanju poti boste odkrili ruševine zapuščenega naselja Dolovo (ali Dolova), ki leži med Krasom in Gostinjcem. Od tu se odpravimo v smeri proti jugovzhodu do območja občine Vrbnik oziroma trdnjave Gradec, ki je povsem skrita v gozdu in je bila prva posest krških knezov Frankopanov, znana tudi kot utrdba Rovoznik. Iz mirne vasice Risika pot znova zavije proti obali, kjer ob zalivu Sveti Marek, sredi majhnega polotoka, ležijo ostanki cerkve sv. Marka. Romanje se nato delno ob obali in delno skozi gozd nadaljuje vse do Vrbnika, najslikovitejšega otoškega naselja visoko nad morjem, na samem vrhu strme pečine. Vrbnik je še posebej pomemben kot glagoliško središče ali zibelka glagolice, kot ga nekateri imenujejo, saj je prav tukaj v vrbniškem skriptoriju nastalo največje število do danes ohranjenih rokopisov v glagolici. V starem mestnem jedru Vrbnika, na njegovem najvišjem predelu, ponosno stoji župnijska cerkev vnebovzetja blažene Device Marije. Poleg župnijske cerkve si je tu mogoče ogledati še številne druge primerke sakralne arhitekture in mnogo drugih znamenitosti, kot je Klančić, ki velja za najožjo ulico na svetu, knjižnica družine Vitezić ali ostanki srednjeveškega obzidja, enega od cele vrste sledi, ki so jih krški knezi Frankopani pustili na območju Vrbnika. Naslednja postaja na poti proti vrbniški luki je cerkev sv. Janeza Krstnika, v smeri proti Vrbniškemu polju pa se skriva še eno zanimivo najdišče: ostanki cerkve sv. Mavra.
Tehnični opis
Dolžina: 21,6 km
Skupni vzpon: 623 m
Skupni spust: –590 m
Največja nadmorska višina: 266 m
Najmanjša nadmorska višina: 0 m
Povprečen čas hoje: 5–6 ur
Vrsta terena: asfalt, makadam, gozdna pot
Šesti dan: Vrbnik–Baška
Šesti dan, v katerem romarji opravijo relacijo, dolgo 23,3 kilometra, se pot iz Vrbnika nadaljuje v smeri proti Baški, in sicer gre najprej čez Vrbniško polje, kjer se na tamkajšnjih parcelah že več kot sto let hrani pravi vinogradniški dragulj. Od tu pridemo do izvira Vele rike, ki skupaj z bližnjim plezališčem Portafortuna potrjujeta dejstvo, da je celotno območje občine Baška, v katero smo zdaj vstopili, izredno ugodno za ukvarjanje z najrazličnejšimi dejavnostmi na prostem. O tem priča tudi daljša hoja skozi veličastno pokrajino, ki je v celoti pretkana s suhimi zidovi ali grmačami, in ki pelje do t. i. Mesečeve planote. Gre za najbolj znan in nenavaden predel na območju Baške, ki zaradi gole pokrajine brez kakršne koli sence spominja na kamnito puščavo ali mesečevo površino. Severno od te planote se od rta Glavine do zaliva Mala luka razprostira ornitološki rezervat Kuntrep, ki je najstarejši na svetu, njegova največja dragocenost pa so beloglavi orli. Mesečevo planoto z Baško povezuje pohodniška „pot na Mesec“, ki bo romarjem ponovno ponudila zavetje v zelenju in ki v prvem delu vodi do cerkve sv. Janeza Krstnika, zavetnika župnije in občine Baška. V naslednjem delu se pot na Mesec začne spuščati proti središču naselja, kjer ležijo še trije dragoceni sakralni objekti: župnijska cerkev Presvete Trojice, cerkev sv. Antona Padovanskega in kapela sv. Marka, pod katero se nahajajo ostanki monumentalne starokrščanske bazilike in krstilnice. Ker je glagolica simbol baškega področja, je eden od spomenikov novejšega datuma, ki si ga je treba obvezno ogledati, baška Pot glagolice, na kateri stoji 34 kamnitih skulptur z vklesanimi črkami glagoljaške abecede, ki so postavljeni na značilnih lokacijah na območju Baške, Jurandvora, Batomlja in Drage Bašćanske.
Tehnični opis
Dolžina: 23,3 km
Skupni vzpon: 730 m
Skupni spust: –756 m
Največja nadmorska višina: 397 m
Najmanjša nadmorska višina: 13 m
Povprečen čas hoje: 5–6 ur
Vrsta terena: asfalt, makadam, gozdna pot
Sedmi dan: Baška–Punat–Kornić
Zadnji, sedmi dan se romanje na relaciji, dolgi 21,4 kilometra, začne v Baški in konča v Korniću, romarji pa bodo na poti do končnega cilja obiskali tudi Jurandvor, Batomalj in Punat. Če bomo sledili posameznim delom baške Poti glagolice, bomo prispeli do Jurandvora, enega najbolj znanih otoških predelov, v katerem je ohranjen kompleks opatije sv. Lucije. Artefakt, po katerem je ta objekt postal na daleč znan, je bil najden leta 1852 v njegovi notranjosti. Gre za kamnito ploščo v oltarni pregradi, ki je med poznavalci znana kot baška plošča, eden najstarejših spomenikov hrvaške zgodovine, pismenosti in državnosti. Romanje se nato nadaljuje v smeri proti zahodu oziroma naselju Batomalj, nad katerim si lahko ogledamo največje škofijsko Marijansko svetišče, a tudi eno od najstarejših hrvaških svetišč na splošno. Nadaljnji vzpon proti jugozahodni planoti bosta zaznamovala obnovljena kamnita ograda za ovce, t. i. mrgar, na Lipici, in pot, ki pelje skozi golo pokrajino proti Obzovi in Velom vrhu, s katerega se zdaj že jasno vidita otočka Košljun in Kornić, smerokaza nadaljnje romarske poti. Med prihodom v naselje Punat, ki je tudi središče istoimenske občine, se srečamo s številnimi postajami križevega pota, v urbanem predelu ob Galeriji Toš in interpretacijskem centru oljkarstva Stari toš pa priporočamo tudi ogled župnijske cerkve sv. Trojice ter dveh zavetnih cerkvic sv. Roka na Placi in sv. Nikole na Buki. Pred Punatom, v središču slikovitega zaliva Puntarska draga, leži otoček Košljun, prava mala duhovna oaza, ki se razprostira na komaj 0,072 kvadratna kilometra, ladjice pa do njega vsak dan prevažajo zainteresirane romarje. V okrilju bujnega gozda stoletne črnike in črnega jesena je svoj prostor našel frančiškanski samostan z bogato opremljeno renesančno cerkvijo oznanjenja blažene Device Marije. V sklop samostanskega kompleksa spadata tudi muzej z bogatim etnografskim, arheološkim in sakralnim gradivom ter knjižnica z več kot 30.000 naslovi. Za obisk Košljuna je treba plačati vstopnino, delovni čas in cenik pa lahko preverite na naslovu: https://www.kosljun.hr/muzeji/. Na poti do zadnje romarske postaje se srečamo še z dvema otoškima znamenitostma: arheološkim najdiščem na predelu Kanajt in ostanki trilistne romanske cerkvice sv. Dunata. Krška pot Camino se konča s povratkom na območje mesta Krk, zadnja postaja pa je župnijska cerkev sv. apostola Jakoba.
Tehnični opis
Dolžina: 21,4 km
Skupni vzpon: 779 m
Skupni spust: –709 m
Največja nadmorska višina: 569 m
Najmanjša nadmorska višina: 0 m
Povprečen čas hoje: 6–7 ur
Vrsta terena: asfalt, makadam, gozdna pot, kamniti teren
https://caminocroatia.com/discover-camino-route-on-island-of-krk/odkrijte-camino-pot-na-otoku-krku/
